Naj že takoj na za začetku povem, da mi ''All hail the dead'' predstavlja enega boljših izdelkov današnje t.i. moshy metalcore scene in po tistem, kar so pokazali v Postojni konec lanskega leta, so bila moja pričakovanja za tole ploščo več kot velika. Njihov prvenec ''Bound feed the gagged'' izpred 5 let ni bil kaj prida, pač agresiven hardcore s hudim ženskim kričanjem, ampak ''All hail the dead''...hmm, kot metulj ki se reši iz svoje bube. Evo, tu je čisto vse kar sem od albuma pričakoval in še več. Kot prvo, Candace ima fantastičen vokal. Besno in ostro kričanje, ki ga občutiš na koži in besede, ki jih občutiš v srcu. Prisežem, da vedno dobim kurjo polt ko kriči: ''...know your fucking role they say, as they die fighting beauty. But they never knew they were truly beautiful. And we can't go on like this. With our brainwashed minds, as they die fighting beauty...'' ali kak podoben čuten predel. Razen izstopajočega vokala, je precej opazen tudi bobnar Alexei Rodriguez, ki je včasih igral pri Catharsis in moram reči, da je s svojim razturanjem prispeval ogromno k uspehu tega benda. In nazadnje je tu še neusmiljeno žaganje kitar, kar daje sami glasbi piko na i. Končna podoba je Slayerska verzija hardcora nepopisne energije in milijon breakdownov, ki zahrbtno čakajo na vsakem koraku. Zares perfektna mešanica hitrega šopanja, ki občasno celo zaide v youth crew vode in silovitih počasnejših udarcev, ki te ne pustijo pri miru. Candace se včasih poslužuje tudi petja, ki pa je vedno podkrepljeno še s kričanjem, tako da ne pričakovati ravno kakšnih cukrčkov. Plata je polna hitov in pojavi pa se tudi kakšna himna kot ''Revival never goes out of style'', ki je lep spomin na dobre stare čase. Besedila so jezna, osebna, iskrena in pozitivna, kjer imamo na eni strani žalost, osamljenost, potolčenost, na drugi vse polno optimizma in klic k spremembam. Kot sem že zgoraj povedal, eden boljših izdelkov letos in za marsikoga celo zmagovalec. (08/09/2004)