Drunk Fools vs. True Till Death je dokument brazilske hardcore scene, kjer 4 bendi (2 strejterska in 2 'pijanska') sodelujejo z roko v roki in pokažejo svetu kaj pomeni hitra glasba. Pričnejo stari znanci I Shot Cyrus s svojim napadalno kričečim speed thrashcorom in že je mimo 6 komadov. Ti so starejšega datuma in čeprav glasbe nikoli niso spreminjali, so mi tokrat prepričljivejši od kdarkoli prej. Sledi bend z imenom Merda in za to kar igrajo je ime ravnopravšnje. Gre za hrupen in zajebantski hardcore s ponorelo hitrostjo in kričanjem do konca. Stvar mi morda ne bi šla toliko na živce, če ne bi neprestano vnašali v glasbo govore in medsebojno veseljačenje na začetku, koncu ali kar sredi komada. Kot da bi posneli žur, kjer vsak po svoje nekaj ruži in razbija, da bo ja čim bolj podobno merdi. Najbolje kar preskočit. Jazzus so podobni, ravno tako zajebantski in odfukani, čeprav dosti boljši, pa tudi bolj powerviolence/grindersko usmerjeni. Odigrajo osem ubitačnih komadov s hudim kričanjem in osupljivo hitrostjo bobnarja, kar še najbolj spominja na izvajalce založbe 625 Thrashcore. Medtem ko prvi trije spidirajo, se jezijo in kričijo, gredo Evil Idols v bolj melodične punk'n'roll vode. Po vsem prej omenjenim hrupu se lepo priležejo, pa tudi drugače niso švoh. Pač hiter in veseljaški rock'n'roll kot se spodobi. Poleg glasbe izstopajo tudi po tekstih, saj so edini bend tu gor, ki se v celoti poslužuje angleškega jezika, medtem ko imajo ostali maksimalno po 1 komad v angleščini. Solidna kompilacija, kjer I Shot Cyrus skorajda preveč lahkotno zmagajo. (11/06/2004)