Od bendov, ki jih spremljaš skozi leta, običajno pričakuješ, da bodo z vsako plato boljši, ter istočasno razvijali svoj zvok v nekaj slajšega, zrelejšega, nekaj kar bo kos tvojemu spreminjajočem se okusu. To Die For gredo zagotovo po tej poti in s tem prvim velikim albumom jim je uspelo ustvariti tisto čemur jaz pravim napredek. Prišlo je do precej obilne preobrazbe in bi rekel, da so se od njihove zadnje plate (split z Engrave), glasbeno tako oddaljili, da bi jih skorajda lahko imel za novo zasedbo. Edino kar še veleče na bend, ki sem ga poznal pred leti je svojevrstno kričanje vokalista in tu pa tam kakšena drobna malenkost pri rifih. Fantje so zašli v močne Converge vplive oz. v divji chaos-metal, kot je popularen te dni, ter pri tem dodali še kakšen Disembodied predel ali pa kaj čisto svojega in tako dobili precej energicno glasbo z dobro dozo hitre in počasne rušilnosti, ter silovitih izbruhov jeze. Komadi so odlično narejeni, da ne govorim o kitaristu, ki izbira same dobre rife in lepo poskrbi za kaotičnost. Glasba je res odlična, nimam pa povsem istega mnenja o visokem kričanju vokalista, ki nekako nima tiste prave sile, kot jo ima sama glasba. Vokal sicer ni zoprn ali kaj podobnega, pač pa mislim, da bi bila zadeva z malo več grobosti zanimivejša. Od prejšnjih To Die For ostajajo tudi dobri teksti, ki so vsi bolj ali manj zapisani kot kritika moderne družbe. Booklet je napolnjen s strah vzbujajočimi podobami in deluje precej zmedeno za moje pojme, ampak ok, takšen pač je naslov albuma. Kaj naj rečem, dobra plata, dosti boljše kot sem pričakoval! Vokal sicer malce šepa ampak brez Alaina, bi bil to že popolnoma drug bend. ''Is it better to have love and lost than to have never loved at all...''