Slabih 50 minut mračne in depresivne glasbe, ki lahko prikliče na dan najbol boleče trenutke vašega življenja ali pa pričara kak osamljen zimski dan, ko deževanje kar noče in noče prenehati. Njihovo mrtvo-barvno inštrumentalno izživljanje spomni človeka še na marsikaj drugega, tudi na pogreb ali zadnjič, ko sem jih imel na slušalkah in sem kopal gnezdo za mlado drevo, sem se počutil, kot da sam sebi grob kopljem. No, morda malce pretiravam, ampak tale švedska trojica svoji glasbi resnično ne prepušča niti sekunde svetlobe. Vse se premika upočasnjeno, skorajda nazaj in počasi naršča in narašča v hude izbruhe težko-metalneha pridiha. Na misel vsekakor pridejo Neurosis, Isis in Cult of Luna, čeprav se Switchblade izražajo inštrumentalno, razen v dveh izjemah, ko basist odkriči par vrstic v barvi glasu nedrugačni Aaronu Turnerju iz Isis. Kot si lahko predstavljate, so svi komadi nad 5 minut, zadnjega celo raztegnejo na slabih 13. Komade označujejo le zaporedne si številke in čas trajanja, tekst, ki ga basist odkriči pa je zapisan v abstraktni obliki. Vse skupaj pride v fantastičnem črnordečem ovitku iz katerega se razloči vrhove raznih svetišč. Ni za vsakogar in razpoloženje mora biti ta-pravo, vsekakor pa za ljudi, ki obožujejo težki muzikal in glasbi nasplošno posvečajo veliko časa.