Oh, joj! Skoraj 40 min dolgočasnega ameriškega metalcora, ki je enkrat lani izšel na ameriški založbi Throp Records, letos pa so na Let It Burn Records poskrbeli še za evropski trg. Ne vem sicer zakaj, morda zato, ker so Scars of Tomorrow tako 'dobri', da imajo novo plato na Victory Records ali pa zato, ker se pač ameriški bendi bolje prodajajo? Kakorkoli že, ko tole poslušam, me rahlo prime žalost in res ne vem, kdo bo šel tole kupovat. Mislim, bolj švoh brekdownov v življenju skorajda nisem slišal, tako da, tudi tisti, ki so drugače v tej glasbi, ne vem kaj točno si bodo lahko pomagali s tem. Stvar začne kot navzdol znižan, močno metaliziran tough-hardcore, ki pa po nekaj dolgočasnih breakdownih in par težkih rifih stopi v bolj emocionalne vode, kar je v bistvu še najboljša zamisel tu gor. V nežnejših melodičnih trenutkih grobo/grdo vpitje večkrat zamenja govorjenje in tu zvenijo kar ok, skoraj kot kakšni Poison the Well v starih časih, ko pa se grobost začne stopnjevati in začne mleti dvojni pedal, bi stvar najraje treščil nekam. Ko sem že tako prijazen fant bom napisal, da zvenijo kot groba različica Poison the Well in Eighteen Visions, ampak milijonkrat slabše. Besedila so nič posebnega... življenje v laži, upanje, smrt, življenje, izgubljeno prijateljstvo, itd. Nič kaj preveč navdušujočega in ne boste verjeli, kako se že veselim recenziranje kakšne bolj všečne zadevščine... (10/10/2004)