Še en soliden split v sodelovanju založb Full of Shit Rezordz in Los Discos de la Bestia, tokrat s termi francoskimi zasedbami. Retch pričnejo prvi in odigrajo 10 brzih grind/powerviolece komadov z zajetnim kruli-kričanjem, preprostimi a hitrimi rifi, ter odlično sprogramirano ritem mašino, ki dobro seče po glavi poslušalca. Komadi so sicer krajši (večina okrog 30 sec) in mace bolj odpičeni kot na splitu z Aven, ampak mislim, da so bili posneti istočasno, tako da ne more biti pretirane razlike. Besedila so cool...ravno tako zgoščena, ter brez dlake na jeziku kritična do vsega sranja okoli nas. The Mustang Project gredo še bolj hitro in s svojo podivjano, ter kokodakasto kričečo različisco powerviolence hardcora spominjajo na bende kot so Hellnation, Charles Bronson, Drop Dead, itd. V -6 minutah odigrajo 7 živahnih in smešnih (''Headbanging is not a crime'', ''Mustang justice'', ''Faster for the fanatx!!!'', ''Cannibal cops'') komadov in že so tu Sylvester Staline, katerih kvaliteta zvoka je slabša od prejšnih dveh, ampak se na to pozvižgajo in povejo 'If you want a good sound listen another band'. Sprva se zdijo precej crustersko obarvani a ko enkrat dobro začnejo, postanejo vse bolj podobni svojemu predhodnemu bendu The Mustang Project, čeprav so morda za piko počasnejši. Se pravi divje, jezno, kokodakasto-kričeče, vse za uničit,... Besedil ni, ampak ozirajoč se na naslove ala 'Hxc kids liberation'', ''If this is hxc I'd rather be punk'', ''Unity (fuck you)'', itd., se mi že kar svita o čem je govora. Tile split izdelki med Full of Shit Rezordz in Los Discos de la Bestia mi postajajo vedno bolj vseč in upam, da kmalu spet naletim na kaj podobnega. Kar pa se te zgoščenke tiče zmagajo The Mustang Project!

Split 7'' z dvema predstavnikoma bolečine v glavi po francisko. Bom kar pričel z grinderji Retch, katere sem spoznal na 'City of' festivalu letos poleti. Gre za tričlansko zasedbo z basistom, kitaristom, kričečim/krulečim vokalistom, ter ritem-mašino, kot nadomestek bobnarja. Skupaj nažigajo dokaj tipičen in preprost grindcore, kjer enkrat zvenijo bolj crustersko, drugič metalsko, vedno pa dokaj neprijazno, temačno in apokaliptično. Moram reči, da so bobenski udarci dobro sprogramirani in po pravici povedano niti nebi opazil, da gre za ritem mašino, če to ne bi prebral oz. videl na lastne oči. Odigrajo štiri komade s teksti o pokvarjenosti, pohlepu in ignoranci človeka in že je tu bend iz druge strani, ki sliši na ime Aven. Ravno tako trojica iz Francije, ki pa za razliko or Retch ima bobnarja, glasba pa je počasnejša in meni osebno bolj naporna. Nekakšna francoska različica Neurosis, s kričečim vokalom, kompliciranim bobnanjem, ter znižanimi kitarami, kjer je eden rif temnejši in bolj poguben od drugega, vse dokler ne zadušijo še zadnjega žarka svetlobe. Eden 5 minutni komad in gramofonska ročica se uleže na svoje mesto. Aven podajo le najvažnejše podatke, ter koncertno fotografijo in zopet se zaprejo tja, kjer nihče nič ne ve o njih. Vse skupaj pride v preprostem in precej dolgočasnem ovitku, fotokopiranim v črnobeli tehniki na navaden prepogljiv list papirja. Oba benda sta solidna, čeprav so mi Retch čisto malce ljubši!