Na Escape Artist Records so vedno znali poskrbeti za ovitke svojih bendov in prvenec američanov Playing Enemy ni nobena izjema. Prestižen, skoraj plastičen papir dekoriran s poslikavo zarodkov v lepih temno rdečih/modrih barvah. Vse, vključno z besedili izgleda fantastično, na žalost pa so fonti nečitljivi, tako da sem na koncu še za imena komadov moral brskati po internetu. Glasba…hmm, Botch so bili le eni, ampak Playing Enemy so precej blizu. Razlikujejo se le s svojo striktno prisego na težko, kaotično, živčno in hipnotično glasbo, ki se požvižga na mirne in prijaznejše trenutke. Kot blodnjak neustavljivega prepletanja čudnih kitarskih prijemov, razgibanih ritmov, močnih basov in grobega kričanja. Vsekakor bi se skozi zgoščenko prilegla kakšna 'čik pavza', kjer bi se človek malo oddahnil od vse te chaos-metal norije, ampak ne, tipi ružijo od začetka do konca in ob tem nanizajo morje sprememb in preobratov, kar je po svoje še toliko bolj zanimivo. Pač, Playing Enemy ne delajo tiste sorte glasbe, kjer že v prvem poskusu točno veš kako in kaj, ampak zahtevajo pozornejše in večkratno poslušanje, kjer, na koncu, še vedno ne bo vse jasno. Hud izdelek, predvsem za ljudi z močnimi živci... (21/06/2004)