Prej so bili Luti-Kriss, poznani kot zloglasni krščanski hardcore bend, danes so Norma Jean, poznani kot ultra kaotičen bend, ki pa še vedno postavlja boga na prvo mesto, čeprav sem slišal, da so v besedilih opustili smer, ki so klesali pod prejšnjim imenom. V bookletu sicer teksti so, ampak so natisnjeni z nekakšno prozorno barvo in jih lahko opaziš le pod svetilko, ter pod določenim kotom nagnjenosti, pa še tako jih ne moreš brati. Ubistvu me njihovo sporočilo niti ne zanima, pač pa sem si stvar nabavil zgolj iz same radovednosti kako tipi zvenijo, glede na to, da jih nekateri tako častijo. Glasbeno so precej dobri; zelo kaotično, metalsko, razgibano, temačno, pogruntano in sploh zelo, zelo disharmonično. Kot bi poslušal prepletanje Coalesce in Zao z občasnim posredovanjem Isis. Kitarsko žaganje ubija, rifi so zlomljeni, vokal pa strupeno kričeč. Včasih kar iznenada postanejo umirjeni in že se ulijejo krasne kitarske melodije, že nastopi kak siten predel z neprijetnim cviljenjem kitar, ki živcira vse do konca komada. Ja, eni komadi gredo na živce, da bi najraje zamenjal zgoščenko, drugi so zakon. Raznolikost komadov se kaže tudi v njihovem trajanju, ki gre tja od minute in pol do +15 min. Ovitek je ves v črno-rumenih barvah opremljen z zrabljeno-starimi fotografijami družine, kar daje nek srahljiv izgled. Glasbeno precej zanimiv izdelek, drugače pa mi Norma Jean niso bili nikoli preveč simpatičen bend in dvomim da mi kdaj bodo. Amen.