Minilo je kar nekaj časa od zadnjega vrtljaja njihove prve plošče ''The human condition in twelve fractions'', ki sem jo svoj čas kar dosti poslušal, a sem na njo nekako pozabil vse do tega trenutka. Kakor se spomnim je bil izdelek dober, čeprav niti približno primerljivo dober z Disembodied, z bendom v katerem sta pred razpadom igrala Joel (kitara) in Tara (bass). No ja, z Disembodied se itak ne more kosati nobeden metalcore bend danes, tako da pustimo zdaj to. Medtem ko sem pri prej omenjeni plošči še lahko govoril o podobnosti predhodnika, se pri ''On earth as it is in hell'' to ne bo zgodilo. Martyr a.d. se namreč odmikajo v hitrejše in agresivnejše vode, kjer občasno že spomnijo na švedski metal, a so še vedno globoko zakoreninjeni v hudoben ameriški metalcore. S tem pa se tudi poslavljajo od svoje edinstvenosti in vstopajo v svet generičnega hardcora onstran luže. No, kljub temu so še vedno boljši od 95% imen t.i. metalcore scene danes. Pričnejo s pogubnim, a obetavnim introm ''Faithless (pt.I)'', kjer z mrtvo distorzijo kitar in pogrebnimi toni klavirja ustvarijo pravo črno mašo, ki se kmalu razpoči v tornado ''Bring out your dead''. Komad s svojo hitrostjo dobesedno ruši, vse dokler ne udari s prvim hudodelnim breakdown partom, s katerim pa le še povečajo svojo rušilnost. Pri tem receptu tudi ostajajo skozi celotno ploščo, kar je tudi glavni razlog, da zanimivost izdelka z vsakim naslednjim komadom počasi upada. Poudarka na melodičnost in kitarskih melodijah je manj kot bi človek pričakoval od tovrstnega benda, je pa zato žaganje kitar toliko bolj naostreno in se bobnar zateka več k dvojnemu pedaliranju. Nisem prepričan če imajo istega vokalista kot na prejšnji plati, ampak tokrat mi grobo kričanje dosti bolj ugaja, medtem ko bi za predhoden izdelek bolj pohvalil glasbo. Trije komadi so inštrumentalni in običajno gre za počasno žagancijo, tu je celo insert iz filma Donnie Darko in potem smo že pri trideseti minuti, kjer se stvar konča. Kot že sam naslov plošče namiguje, lahko pričakujete temačna in zafrustrirana besedila polna agonije, bolečine, obupa in sovraštva. ''I'm slowing down, I'm giving up, This surreality is fucking choking me, If this is my life, I've had enough, This black reality, Is a sad excuse for life, Another night brings home, Another fucking rain, So say another prayer for me, But I won't be saved, Breathing an air of disgust, Cut from the cloth of disgrace, Watching this misery dance, Along the lines in my face, Say a prayer for me, But I won't be saved, Watching misery dance along my face.'' Dober metalcore izdelek, ki ga priporočam predvsem fanom Unearth, Misery Signals, Curse of Instinct in podobnih. (25/09/2004)