Manes. Norveški bend, ki obstaja že od leta 93 in se sprva poskusi v blackmetal vodah, z leti delovanja pa se njihovo igranje razvija, vse dokler ne pridejo do vrat z napisom ''Vilosophe'', ki se jim odprejo na nek čisto svoj teritorij. Pridejo do nekakšnega space-rock metala z močno dozo elektronike in kmalu dobijo deal z italijansko založbo Code666, ki jih označi za ''Neo Avant Metal''. Naj si bodo karkoli, najprej je treba omeniti, da so metalni vplivi bolj švoh, pač pa se močneje oprimejo nežnih in lepih komadov, ki počasi drsijo na elektronskem šelestenju in lepih melodijah kitar. Vse skupaj je dobro razgibano in vodi skozi melanholijo, zasanjanost, 10+ min dolg, ponavljajoč se komod ''Dividing with your hands bound'', na basu poudarjen ''The hardest of comedowns'' in pripelje do odličnega drum'n'bass komada ''Death of the genuine'' ali do 5+ min dolgega govora v nemškem jeziku ''Confluence''. Pogosto precej krhka glasba, vključno s mlahavim petjem, ki ni ravno najbolj po mojem okusu, je pa zato toliko večji užitek potapljanje v vseh teh melodijah in elektronskih pulzih, ki se glasbe držijo kot žuželke razpadajočega telesa. Besedil ni, le nekakšni utrinki v stilu ''How to release the particles of light imprisoned in matter?'', ''Spiral path of a blindfolded man'' ali ''It seems all books are forgotten/ now all words are shouted/ It seems promises crumble all rotten/ when we turn the page of a book thats forgotten'', ki morda namigujejo na vsebino le teh. Precej nenavadno, vključno s poslikavo, ki ubija pustobo belega digipacka. Gre za izdelek moderne glasbe, le ta pa ponuja nekaj novega in ne-oguljenega. Vprašanje je le, do kakšne mere boste stvar tolerirali? Vsekakor pridejo v poštev tisti bolj odprti ljudje.
(22/08/2004)