Prejšnji teden sem pisal o prvem volumnu te vroče zbirke, za danes pa sem si prihranil dvojko. Kot sem že zadnjič rekel, vizualnost izdelka ostaja ista (razen etikete na vinilu, ki pride tokrat v bordo barvi), medtem ko se vsebina zamenja. Zopet so tu dve različici enega komada, v tem primeru gre za ''Carry'', druga stran plošče pa je nastal po fantastičnem ''Hym''. Glede na to, da mi je na ''Oceanicu'' bil prav ta komad med najboljšimi, sem bil seveda ves navdušen in sem pričel kar z B stranjo, kjer se komad nahaja. Zelo sem vesel, da je to čast dobil ravno JK Broadrick, človek ki je dokazal, da je car že v Godflesh, Jesu, Techno Animal in verjetno še kje. Komad raztegne na skoraj 15 min, vse pa začne pri hudih bass linijah, ter odmevajočih klicih Aarona. Čudovito pomirljiva stvar, ki se ponavlja skoraj 5 minut, ko nastopijo rahlo nadležni noise prehod z mehanskimi ritmi, kar pa na srečo kmalu zapade v eteričnost minimalizma. Najboljše! Še bolj zasanjano in lepo vse do konca. No ja, A stran plošče predstavlja čisto nasprotje. Tim Hacker (Jetone) se namreč predstavi s čistim noizerskim hrupom, ki nima dosti oz. nič veze s komadom ''Carry'', razen imena. Še sreča, da je to najkrajši komad na plošči (4:30 min). Kolega DJ Speedranch (Phantomsmasher, Venetian Snares) svojo verzijo preimenuje v ''Like I will love her forever? (Fucking die!!!)'' in naredi ven nekakšen zmeden spaček, ki dobi obliko šele proti koncu ali pa sploh ne. Dosti je, ne preveč posrečnega, preskakovanja in manipulurano hreščanje A. Turnerja je na trenutke prav grozljivo, ampak še vedno ostaja boljše od predhodne različice. B stran plošče je zlata vredna, A stran pa komajda gramofonske igle! (26/10/2004)

Tole je prva izmed štirih plošč, ki prinašajo remikse komadov zadnjega in najbolj odmevnega Isis albuma ''Oceanic''. Fantastičen ''Oceanic'' je izšel dve leti nazaj na založbi Mika Pattona (Ipecac Recordings) in medtem, ko že nestrpno čakamo na njihov naslednji veliki izdelek (''Panoptican''), nam fantje postrežejo z elektronsko različico že slišanih komadov. Delo so prepustili veščim posameznikom, ki jim tovrstno področje ni tuje, le ti pa si komade razdelijo kot vročo pico, ter jih seveda še dodatno začinijo po svojem okusu. V tem primeru imamo kar dve različici komada ''False Light'', tretji poskus pa je nastal po vzorcu ''The other''. A stran plošče prične s ''False Light'' (Carry edit), v katerem se poskusi Ayal Naor iz 27. Komad tu in tam rahlo posuje z elektronskim šelestenjem in proti koncu povabi glas Marije Christopher iz svojega benda. To je tudi vse kar tip naredi, ampak v končni fazi komad zveni super, zlasti tisti delček z lepim ženskim petjem, ki naredi celotno zadevo še boljšo kot je v originalu. Hmm, v bistvu je komad tako malo spremenjen, da se bi lahko brez problema pojavil na samem 'Ocenaiku'. James Plotkin (Phantomsmasher, Khante) prime v roke ''The other'' in naredi ven +9 min dolgo kačo, ki se giblje iz otožnih keyboard nasipov v temačno ambientalne struge, pa do nadležnega praskanja in premičnih ritmov. Preobrati v komadu so precej opazni, kar bi se dalo tudi boljše izpeljati, ampak mi je vseeno všeč. Dosti več posvečenega časa in truda, kot pa v primeru prej opisanega komada. Čez B stran plošče je rastegnjen najkrajši komad (5:20 min) in sicer je to še druga verzija skladbe ''False Light'' (Deadverse Remix), kot si jo zamisli Oktopus (Dalek). Gre za ponavljajoč se remix, ki je istočasno naporen in lep in bi ga lahko označil s stilom, kot ga uporabljajo Massive Attack, ampak v precej bolj zamorjenem smislu. Moj najljubši in najbolj po svoje prirejen komad tu gor! Vsi štirje volumni pridejo v identičnem ovitku, ter prozornem vinilu, brez kakršnega koli inserta, razen etikete na plošči, ki je vsakič drugačne barve in nosi na kratko podatke o komadih. Stvar je omejena na 2500 in je do sedaj že malce težje dobavljiva, ampak močno upam, da se bo nekega dne pojavila tudi zgoščenka, kjer bodo zbrani komadi iz vseh teh štirih plošč in bodo tako prišli na vrsto tudi tisti, ki tokrat nimajo ustrezne opreme. Vsebina je namreč preveč dobra, da bi jo spregledali! (19/10/2004)

Isis spremljam že od njihovega samega začetka, vse od ''The mosquito control'' naprej in moram reči, da so me njihova popotovanje in neskončna raziskovanja neznanega z vsako plato znova navduševala. Na tole plato sem močno čakal in po pravici povedano se mi ni sanjalo kaj pričakovati, verjetno nekaj v stilu albuma ''Celestial'' ali še boljšega ''Sgnl>05'', sem si mislil. Seveda sem imel prav, ampak ''Oceanic'' je vsekakor mnogo višje v svoji zrelosti in dodelanosti in jo bi tako uvrstil v neko čisto svojo kategorijo, daleč stran od vsega, kar so pred tem ustvarili. Fantje so se včasih pogosto posluževali metalno-bolečemu nažiganju in mnogi so jih primerjali z Neurosis in podobnimi, s ''Celestial'' pa so že pokazali, da želijo naprej in po približno dveh letih čaranja ustvarili tole mojstrovino, ki ji danes ni para. Devet komadov prelepe eterične glasbe, ki počasi narašcajo (tja cez 7, 8 min) v ogromne valove energije, ki te nosijo in nosijo a nikoli ne treščejo ob skalovje, čeprav te tak občutek neprestano spremlja. Veliko je eksperimentiranja in glasba je bolj temačne sorte, čeprav včasih posije tudi kak svetlejši žarek...še najbolj bi se prilegali sliki obale v zimskem času! Takšen pogled zlasti pričara kratek neimenovan ambientalen komad, kjer se sliši prihod nevihtnih valovov (precej mračna zadeva) ,veliko vlogo pa ima tudi zunanji izgled plošce z bleščanjem zahajajočega sonca na vodni gladini. Vokalist se oglaša poredkoma in uporablja silovito in grobo vpitje, včasih pa mu skoči na pomoč tudi oddaljeno žensko petje, kateremu zahvale gredo Mariji Christopher, drugače vokalistki iz 27. Vinilna različica tega albuma nažalost ne vsebuje besedil, kar je res škoda saj bi bilo s tem potopljanje toliko globje, pač pa vsebuje le fantastičen tekst, ki opisuje nesrečnika, ki vidi rešitev v skoku čez pečino in zaključijo s stavkom ''This is what he'd always known - a promise of something greater just beyond (or below) the water's final horizon...'' Popolno? Itak! Glasba, ki jo občutiš, skorajda primeš, glasba, ki te prime in te popelje... komaj čakam, da vidim tipe v živo… že odštevam...