Drunk Fools vs. True Till Death je dokument brazilske hardcore scene, kjer 4 bendi (2 strejterska in 2 'pijanska') sodelujejo z roko v roki in pokažejo svetu kaj pomeni hitra glasba. Pričnejo stari znanci I Shot Cyrus s svojim napadalno kričečim speed thrashcorom in že je mimo 6 komadov. Ti so starejšega datuma in čeprav glasbe nikoli niso spreminjali, so mi tokrat prepričljivejši od kdarkoli prej. Sledi bend z imenom Merda in za to kar igrajo je ime ravnopravšnje. Gre za hrupen in zajebantski hardcore s ponorelo hitrostjo in kričanjem do konca. Stvar mi morda ne bi šla toliko na živce, če ne bi neprestano vnašali v glasbo govore in medsebojno veseljačenje na začetku, koncu ali kar sredi komada. Kot da bi posneli žur, kjer vsak po svoje nekaj ruži in razbija, da bo ja čim bolj podobno merdi. Najbolje kar preskočit. Jazzus so podobni, ravno tako zajebantski in odfukani, čeprav dosti boljši, pa tudi bolj powerviolence/grindersko usmerjeni. Odigrajo osem ubitačnih komadov s hudim kričanjem in osupljivo hitrostjo bobnarja, kar še najbolj spominja na izvajalce založbe 625 Thrashcore. Medtem ko prvi trije spidirajo, se jezijo in kričijo, gredo Evil Idols v bolj melodične punk'n'roll vode. Po vsem prej omenjenim hrupu se lepo priležejo, pa tudi drugače niso švoh. Pač hiter in veseljaški rock'n'roll kot se spodobi. Poleg glasbe izstopajo tudi po tekstih, saj so edini bend tu gor, ki se v celoti poslužuje angleškega jezika, medtem ko imajo ostali maksimalno po 1 komad v angleščini. Solidna kompilacija, kjer I Shot Cyrus skorajda preveč lahkotno zmagajo. (11/06/2004)

Tu imam precej pomankljiv split 7'' z dvemi predstavniki hitrtrega in ponorelega brazilskega hardcora ali če hočete, thrashcora. I Shot Cyrus so prav tako hitro drveči, hitro kričeči in udarni kot na zadnjem albumu ''Tiranus'' oz. mislim, da se je vseh 5 komadov pozneje znašlo na omenjenem albumu, za katerega sem napisal ''…Glasba je hitra in totalno zdivjana (da ne omenim kričečega vokala) in servira thrash-ovske rife, ki so odigrani 3x hitreje kot pri metal bendih. Vsake toliko čase si privoščijo oddih s kakim temačno-počasnim udarom, ampak ne traja dolgo preden začnejo roke spet divjat po strunah...'' Diaspora na drugi strani jih glasbeno posnemajo, čeprav njihovi rifi izhajajo iz hardcora stare šole in so bolj zlizani, ter nikakor tako zdivjani kot pri I Shot Cyrus. Oba benda sta cool, nažalost pa split nima nobenih besedil, nobenih podatkov in sploh nič, razen barvnega (moder) vinila in črnobelega ovitka stripovske poslikave. V tem primeru mi izdelek ne pomeni popolnoma nič in ga podarim prvemu, ki me vpraša zanj...

V tem bendu sedi za bobni ista oseba kot pri legendarnih Ratos de Porao, kar pomeni da ne bom ravno govoril o počasni glasbi. Ja, I Shot Cyrus so znani kot nekakšen all-star brazilski thrashcore bend, kjer boste poleg bobnarja našli še fante iz Point of No Return in basistko iz Insect. Glasba je hitra in totalno zdivjana (da ne omenim kričečega vokala) in servira thrash-ovske rife, ki so odigrani 3x hitreje kot pri metal bendih. Vsake toliko čase si privoščijo oddih s kakim temačno-počasnim udarom, ampak ne traja dolgo preden začnejo roke spet divjat po strunah. Tisti počasni deli precej spominjajo na Kanado in sploh celo plato vidim, kot da bi šli Los Crudos na malce dalšo turnejo po Kanadi in se vrnili polni navdiha ter norih idej. Skratka, komadiči so dobro napravljeni in redkokdaj dosežejo 2 minuti. Večina besedil je v njihovem jeziku so pa tudi angleški prevodi in občasno tudi kakšna krajša razlaga. Ovitek nosi ameriško zastavo s KKK-jevci spodaj, kar že v naprej pove da bo sporočilo besno in politično. Dotikajo se krščanstva (''Cyrus shot the Pope''), vojske, politike, kapitalizma, sovraštva, potrošniške družbe, amerikkke, sistema, itd. Bend sem že gledal enkrat v živo in si jih zagotovo želim gledat še enkrat, kajti I Shot Cyrus ga žgejo in to tako dobro, da bi jih lahko označil kot eden boljših thrashcore bendov današnjega časa.