''I can't believe I was born in July' se čudi nekdo iz benda in ga popolnoma razumem, saj glasba, ki jo Impure Wilhelmina delajo, ni niti najmanjša prispodoba obdobju žgočega sonca. Gre namreč za reko melanholije, ki jo francozi že od nekdaj izlivajo, ampak v tem primeru gre za pravi Jangce kiang, ki v svojih počasnih ali srednjehitrih tokih ne nosi samo mračnih in destruktivnih metalskih elementov, pač pa večkrat zaide tudi v emocionalne in melodične sunke. Takrat so seveda najlepši, tako lepi in čutni, da se ti oči zarosijo in si želiš, da se perfektno mešanje krasnih kitarskih melodij (na plati jih je vse polno), izrazitih bas linij in rahlega distorziranega kričanja, ne bi nikoli končalo. To velja zlasti za komada ''The river'' in ''Get away'', medtem ko se poskušajo še v akustiki ''Knife'', dva sta inštrumentalna, preostanek pa je depresivno počasen in moreč, celo noise-rokerski, seveda je pa tudi nekaj trenutkov za sprostitev. Raznolikost je opazna tudi v času, saj se komadi gibljejo od minute pa do 8 min in pa seveda zaklučni ''The game I don't want to play'', ki s svojimi +21 minutami do konca zapolni CD. Zaključna 'kača', bo marsikoga spomnila na Neurosis, čeprav bi celotni izdelek označil kot Breach po francosko. Besedila so kot bi jih pisal kak otožen in pesimističen umetnik, ki pravi ''I learn from my paintings Carved everythings with dark grey and throw it all away Can it be better when it can't be worse?'' Renično zafrustrirana scena, kjer gre vse iz slabega na slabše. ''I broke all my toys when I was four it used to be my favourute game until I discovered self-destruction.'' Heh, zakon, spominja na knjigo Henrya Rollinsa - Solipsist. Vse pride v lepem dvobarvnem digipacku z besedili v ročni pisavi, ter veščo na prednji platnici. Dober izdelek, zlasti tisti melodični trenutki so nekaj najboljšega, drugače pa v celi malce preveč dolgotrajno in utrujajoče. (26/05/2004)