Igut. Novo ime za hrvaško hardcore/metal sceno in če mi spomin ne laže, prvi tamkajšnji bend, ki sem ga sploh kdaj slišal preigravati metalcore ali bolje, metalcore s švedskimi melodic deathmetal vplivi. Prvenec predstavlja 5 komadov agresivno melodičnega metacora z moshy break-downi in ostrim kričanjem, ki se tu in tam preobrazi v hitro minljive vložke petja. Tu me moti rahel eho, ki se oprijema kričanja in mu jemlje strupenost, ki jo drugače Filip v svojem kričanju vsekakor ima. Eho na vokalu ni bila nikoli dobra zamisel! Pričnejo s komadov ''Forsaken'', ki se mi zdi še najbolj dodelan na celotnem izdelku in tako že takoj na začetku predstavijo vse, kar sledi v nadaljevanju zgoščenke. Iz hitrih thrashmetalskih delov v počasnejše, a enako močno metalcore nažiganje s pogostim ali neprestanim podrkavanjem 'catchy' melodij, ki skrbno napravljajo oder za break-down direndaj ob konec komada. V nadaljevanju se več ali manj poslužujejo ene in iste formule. ''Hopeless look'' je tako melodičen, da si začnem že predstavljati punkrock band (npr. Debeli Precjednik), ki gre za foro preigravat deathmetal, ''Nothing'' pa preseneti s cool kitarsko solacijo, kar je vsekakor plus in obvezen del tovrstne godbe. Besedila so osebne narave in govorijo o dolgočasnih temah kot so izgubljeno prijateljstvo/ljubezen in s tem prizadetost in bolečina. Precej klišejsko vse skupaj. Da zaključim. Iz glasbe je več kot očitno da fantje skušajo zveneti približno tako kot Darkest Hour. To je šele njihov prvi izdelek in z njim že pokažejo potencial, ampak pot zna bit dolga, strma in draga. ''More than words can tell'' mi je zgolj povprečen izdelek, ki se z njihovim nastopom v živo komajda kosa. (25/07/2004)