Hmm, sploh ne vem kako naj pričnem s tole recenzijo. Ali naj kar takoj napišem, da delajo tipi najlepšo glasbo na svetu ali naj to raje prišparam za konec? Ubistvu so mi Elliott postali zlati šele s tem albumom, medtem ko sta bila ''US songs'' in ''False cathedrals'' tudi uredu, a jima nikoli nisem dal takšne pozornosti kot jo nudim ''Song in the air'' v zadnjem mesecu. Mogoče je kriv njihov čudovit nastop, ki sem ga videl v tem času, mogoče pa mi je stvar tako blizu, ker sem se ob teh komadih zaljubil? Verjetno kar oboje. Pričakujte najnežnejši in nebeško lepi indie-emo-rock, ki je napravljen tako svojevrstno in perfektno, da se lahko podobni bendi kar skrijejo. Tip ima neopisno krasno barvo glasu, basist tako dobre prijeme, da ti dlako ježi, kitarist pa popolnoma opusti distorzijo in se poslužuje le še spuščanju krasnih zvokov, medtem ko bobnar odlično poskrbi, da vse skupaj ne postane preveč zaspano. Temu dodamo še nežnost violin, čela in keyboarda in dobimo glasbo čisto kot solza v kateri zasanjano lebdiš in slediš poeziji v kateri se boste eni bolj našli, drugi manj. Meni kar ugaja, čeprav ne pri vsakem komadu. Ovitek je okrašen z abstraktno poslikavo, ki se premika iz črne na rjavo dokler ne osvetli v bordo. Preprosto a učinkovito! Kot sem že prej povedal, nekaj najlepšega! Obvezna nabava vsem nežnim dušam!