Eighten Visions so me pred dobrim letom nazaj, tik po izidu te ploče, precej razočarali s svojim dolgočasnim nastopom in od takrat naprej gledam nanje le kot še en prazen metalcore bend, katerih te dni kar mrgoli tam zunaj. No, pustimo zdaj to. Nihova glasba je tokrat precej bolj zanimiva...manj kaotičnosti, več melodičnosti, medtem ko moč žaganja kitar trže ude, čudoviti emo predeli pa jemljejo sapo. Lahko bi rekel, da je vse skupaj postalo bolj gladko in poslušljivo, čeprav je glasba še vedno zelo, zelo metalna in težka. Skušali so biti drugačni od tipičnega ameriškega metalcora in to jim je tudi uspelo. Osebno mi deluje zelo moderno in ne spomnim se benda, ki bi bil tako spreten tako v emocionalnih trenutkih, kot tudi v metalskem nažiganju in seveda znal oboje perfektno mešati. Včasih se preizkušajo tudi v elektroniki, kot npr. v lepem inštrumentalnem povdou z akustično kitaro in programiranimi bobni v komad ''A short walk dawn a long hallway'' ali v povodu še lepšega ''Love in autumn'', kjer presenetijo krasnim nežnim petjem na zasanjano-čarobnih melodijah. Hmm...ubistvu je ''Venity'' kar fina zadeva, saj ima dovlj kričanja in agresije in ravno dovolj petja in lepote, da kljub dolgim komadom (okrog 4-5 min) ne postane dolgočasen. Dolgočasijo pa me njihova prevzetna besedila, ki so si vsa podobna in se vrtijo okrog bolečine, jeze, prizadetosti, osamljenosti in vsem hudem, kar naj jim bi kdaj nakopale ženske. Precej napihnjeno in brezvezno vse skupaj. Kljub temu so glasbeno precej osvežujoče presenetili in sprva sem že verjel, da zna biti naslednji izdelek čisti 'emo', ampak te dni je spet polularen metal, tako da, kdo-ti-ga-vedi s čim bodo postregli v prihodnosti. Morda pa bodo zopet presenetili?

Kar uredu opremljen ovitek teh brutalnih ameriških chaos-metalcev...posušeno cvetje, zarjavele škarje, zarjaveli žeblji, britvice...temu dodamo še naslov ''Until the ink runs out'' in dobimo smiselno povezavo. Hrup, ki ga ustvarjajo Eighteen Visions je temačen in anti-melodičen, ter zveni kot mešanica chaosa, ki so ga imeli Coalesce, ter žaganja v stilu Disembodied, le da so tu rifi še bolj death metalski. Vokal je kričeč in močno distroziran - tipo Coalesce, vendar se tu pa tam oglasi tudi kakšen speven del. Besedila se mi zdijo precej cinična, v nekaterih niti ne najdem smisla, nekatere pa so kar uredu...v nekaterih gre za situacije razlicnih razmerij med moškim in žensko, v drugih pa si lahko predstavljate vsebino že s samimi naslovi ''Who the fuck killed John Lennon?'', ''That ain't Elvis playing piano'',... Eighteen Visions so rušilen in uničujoč bend katerih glasba me kar pritegne ampak postane album proti koncu malo enoličen in ga tako raje poslušam po rundah.

English Version:
Pretty nice equipped lay-out of this brutal chaos-metal band from the states...dried flowers, rusty scissors, rusty nails, razor blades...we only have to add the title ''Until the ink runs out'' and we get a logical connection. The noise Eighteen Visions formed sounds like a mixture of dark and anti-melodic piece of chaos created by Coalesce and the energy of Disembodied most death metal sounding riffs. The vocal is screaming and heavy distorted - similar to Coalesce, but there're also some singing parts. The lyrics are pretty cynical and I can't even find the meaning in some of them, but they have also some which are quite cool...in most cases they're dealing with situations of different relationships betweem man and woman and in anothers you can immagine the theme just by reading the titles: ''Who the fuck killed John Lennon?'', ''That ain't Elvis playing piano'',... Eighteen Visions are destructive and a killer band with pretty attractive musc but they become a little monotonous with approach of the last few songs so I prefer listening to whole CD with a few breaks.