Nekdo, ki ne pozna dvojice, bi izdelek, glede na njegovo zunanjost, najverjetneje označil za nekaj elektronskega...ja, žive barve in narisane deklice s pištolami, bi vsekakor prej videl na drum'n'bass platah, kot pa na produktu nemške new school hardcore scene. Prvih 5 komadov (plus inro, outro) pripada Atrox, ki preigravajo nekoč popularen, danes ogrožen new school hardcore, podobno kot so to delali New Day Rising. Se pravi, hardcore, ki meji na metalnost, izžareva emocionalnost in občasno zapade v kak nojezersko obarvan predel, medtem ko vokalist kriči in tempo ostaja srednje hitrosti. Tu in tam se glasba umiri, distorzijo zamenja akustika in bas linije dobijo vodilno vlogo, večkrat pa se poslužujejo tudi kakih živčnih kitarskih izpadov, kar daje rahel občutek kaotičnosti. Tega sem v preteklosti dosti preposlušal in me do danes že močno dolgočasi, pa še komadi so preveč dolgi (okrog 5 min) in premalo zanimivi. Ja, new school hardcore preprosto ne pali več kot včasih. Eaves so kljub slabšemu zvoku boljši. Podobno kot Atrox se tudi oni dotikajo metalnih in emocionalnih vplivov z razliko, da vse skupaj začinijo s hitrostjo, agresivnostjo in melodičnostjo. Kričanje vokalista reže kot nabrušen nož, glasbeno pa še najprej prikličejo v spomin stare Envy, Engrave, Darwin, celo francoske screamo bende iz preteklosti. Niso ravno kaj sila originalni, pa tudi slabi ne. Polovico komadov imajo v nemščini, preostanek pa bi označil kot najstniška besedila polna jeze in nezadovoljstva. Atrox s tu malce boljši in poleg družbene kritike, govorijo še o uživanju življenja, odkritosti, čustvih, itd. Soliden split, z boljšo drugo polovico. (16/06/2004)