Evo vam vstopnico za polurni spust skozi pekel. Brez zajebancije, Crowpath so eden najbolj hudih bendov zadnjega časa in ko izrečeš njihovo ime, se vse ostalo v zvezi z neprebavljivo glasbo, kar razgubi. Kot bomba popolne disharmonije, anti-ritma in bolečine. Nekdo, ki bo stvar poslušal na revni audio opremi, bo bend morda celo označil za noise hudobijo, ko pa vložiš plošček na nekaj bolj poštenega, se izkaže za ultra-tehničen chaos-metal, kot npr. grinderska različica benda Knut. Se pravi, neprebavljivo, nepredvidljivo, glavo-boleče in sploh nekaj, kar lahko pusti na človeku hujše duševne posledice. 'Glasba' je hita in totalno zdivjana, tu in tam se celo pojavi kakšna melodija, ki pa jo v hipu raztržejo, kot nož ostri rifi, bobenski udarci vsepovsod in nezlomljivo distorzirano kričanje. Še najbolj poslušljiv komad tu gor je ''Red on chrome'', ki je tudi najbolj počasen in brez posebnih matematičnih ritmov. Drugače je stvar naporna za popizdit, ampak vsaj ne postane dolgočasno, pa tudi običajna dolžina komadov je tam nekje nad 2 minuti. Ja, ni ravno podlaga za mahat s čupo, lahko pa se vržeš na tla in odigraš božjastni napad. Besedila so super in ravno tako odfukana, kot glasba sama...''This wearing embrace is like having needles buried deep into the soul, disturbing every breath, every thought, every move. Calling in sick again, finding peace in the bottle again. Hellbound. Day after day agony occupies the body, suffocating every effort, every spark of life.'' Osebno, inteligentno in prepuščeno širši interpretaciji. Zunaj je kar nekaj bendov, ki se spuščajo v tovrstne ekstreme, ampak Crowpath so le eni! Samo za najzahtevnejša in najbolj vzdržljiva ušesa! (13/08/2004)

Uff, če sem včeraj za Playing Enemy uporabil besede kot so težko, kaotično, živčno, morje sprememb in preobratov, kaj naj potem šele rečem o Crowpath? Švedska sicer ni znana po tovrstnih bendih, ampak Crowpath gredo do konca. Iz ekstremov v ekstreme. Simpatičen 5'' nosi na vsaki strani po eden komad in naj si bo stvar še tako kratko trajajoča, kdor ni v tem, naj vzame aspirin. Kitarski rifi so totalno odfukani, bas gre po svoje, bobnar udarja vsepovsod kakor hitro se le da, vokalist pa ostro odkriči svoje besede. Lahko bi jih označil kot ultra tehničen grindcore, ampak v drugačnem smislu kot npr. The Dillinger Escape Plan ali Discordance Axis. Dokaj originalno, če se bolje izrazim! Komada sta kratka (po 2 min), tako da si ju vrtiš kar znova in znova, če je le moč vrteti kaj tako malega na vašem gramofonu. Papirnati del je ves v črni/srebrni barvi in nosi spredaj dva noža, ki tvorita nekakšne škarje, zadaj pa besedila in vse potrebne informacije. Besedili sta približno tako nori kot glasba, ampak nimajo nobenih presledkov med besedami, kar zna povzročat preglavice. Tole je bil prvi izdelek tega benda in do danes so fantje že na hudih založbah, ampak več o tem, ko pride zgoščenka na vrsto... (22/06/2004)