In še en bend z več-deset minutnimi komadi teme in bolečine, čeprav tokrat malce drugače... Bend prihaja iz švedske in deluje že od leta 93' a zaradi stalnih problemov in menjavanja članov, oznanja ''Impassivity'' šele njihov drugi full-length. Vsi komadi gredo nad 8 min, eden celo do 13 min in se v svoji počasnosti vlečejo kot ogromne kače, ki počasi dušijo in goltajo svojo žrtev. Izjema je le zadnji komad ''Last breath'', ki traja le slabe 3 min, ampak gre za elektroniko - nekakšen outro s srčnim utripom, ki se ustavi. Glasbe je drugače zelo depresivno pogubna, včasih skoraj sludge, kjer ne dogaja dosti, pač pa gre zgol za ponavljoče se strukture, čeprav tu pa tam presenetijo tudi s kakim hitrim crustcore izbruhom, kateri zvenijo skoraj identično srbskim Unison. Včasih postanejo zasanjano lepi in poje flauta, pomemben dodatek pa sta tudi sempler in keybord, katera se kar pogosto sprehajata v ozadju. Če dobro pomislim, bi bila sama glasba brez niju dokaj pustobna. Vokal je obupano kričeč, besedila o hinavskem in pokvarjenem svetu in da bi bilo vse skupaj še malce bolj boleče, dajo na ovitek še fotografijo človeka, ki si nekje nad prsm iprebode kožo z dvema kljukama in se obesi dol z drevesa. Že za pogledat boli! Sprva se mi je celoten izdelek zdel kot prava mora ali enourno mučenje, sedaj, ko sem že večkrat šel skozi, pa so postali kar cool, zlasi počasni, zasanjani predeli, medtem ko hitri crusty trenutki kvarijo celoten idelek. Precej samosvoja zadeva, ki bi znala biti všeč predvsem Neurosis fanom. (24/03/04)