Nekaj časa sem verjel, da imajo tega benda že vsi dovolj, ampak Caliban, divjo kot so, se ne dejo, obratno, izdajo nov album in takoj se pokaže kakšno menenje gojijo tovrstni poslušalci do njih. Folk jasno še vedno nori za njimi in tudi bo, vsaj dokler bodo moshali tako peklensko kot so to počeli do sedaj. Mene so s svojim prejšnim albumom ''Vent'' tako razočarali, da sem jih izbrisal iz vseh seznamov in tako nove plate nisem niti čakal, niti imel kakeršnih koli pričakovanj. Naj povem, da je ''Shadow hearts'' vsekakor boljša od svoje predhodnice in se bi nekako lahko kosala s prvim velikim albumom ''A small Boy and a grey heaven'', ki je bil pravi bum, ko je prišel na tržišče. No, glasba je še vedno njihov značilen mosh metal, le da tokrat zvenijo malce bolj moderno in seveda boljše, kar pomeni več lepega petja, več poudarka na kompleksnosti igranja in pa huda zvočna kvaliteta, kajti tokrat so čas snemanja prebili v studiju Woodhouse, kjer snemajo velika metalska imena kot so Tiamat, The Gathering, The Kovenant in podobni. Komadi so pretežno hitri ter imajo navadno hude melodično-darkerske kitarske melodije, vokalist ima še vedno tisto značilno ''hellish'' kričanje, bobnar pa je tokrat totalen manjak za dvojno pedaliranje. Ja, glasba je močna in peklenska, tega ne morem zanikati, le včasih se mi zazdi, da so vsi komadi narejeni po istem kopitu in da fantje nekako ne morejo iz mreže, ki so jo pletli v času prejšnjih dveh plat. Na ovitku me privlačijo zlasti temačne rjavo-črne barve ni mi pa vseč podoba obraza (ali karkoli že ta grdobija je), ki se pojavlja skozi strani. Besedila so boleča, polna mučnih spominov in razočaranja ter obenem polna hrepenenja po svobodi in ljubezni. Če prelistam še enkrat skozi booklet se mi zdijo vsa precej podobna, čeprav niso slaba. Vsi tisti, ki ste mahnjeni na mosh boste uživali, tisti ki niste vam bo morda samo ok ali pa tudi ne. Meni se zdi ''Shadow hearts'' kar ok!