Končno sem dočakal velik album Burst-ov in ne čudim se, zakaj so jih na Relapse hoteli imeti v svoji ekipi. Prejšne mini-plate ''In coveting ways'', kar nisem in nisem mogol dovolj prehvaliti in bojim se, da bom zopet ponavljal že izrečene besede... pogruntano, perfektno, dinamično, metalno, melanholično, temačno, nenavadno, inovativno, blablabla... ja, brez dvoma gre za nadaljevanko, ki pa ni niti boljša niti slabša, pač pa ostaja nekje v isti liniji. Pričnejo z zasanjano-melanholičnim komadom ponavajočih se melodij, ki jih v nadaljevanju zopet prebudi akustična kitara, prav tam, na samem vrhu in koncu plate, kot mreža, ki druži album v čvrsto celoto. Naporne trnutke vrtinčastih udarcev in težkih prijemov bi pripisal Neurosis, medtem ko kompleksni, čeprav emocionalni predeli spominjajo na Opeth, tisti agreivnejši, hardkorovkso obarvani pa na Breach. Včasih se za hip zdijo celo death-metalski, še bolj pa sem vesel akustike, ki jo skozi album vnašajo pogosto, kot tudi nanašanjo krasne melodije, eno čez drugo in miljon drobnih sprememb v vsakem komadu. Skratka, metalnih vplivov je ogromno in vedno nekaj dogaja, tako da človeku zdaleč ne postane dolgčas. Vokal je kričeč in se včasih naslaja distozijam, omeniti pa moram še močne bass linije, ki zlasti blestijo v fantastičnem ''Rain''. Besedila so kot glasba...temna, nejasna in zavita v večno skrivnost. Ovitej v svojih zlato-zelenih barvah precej spominja na onega od Isis (''Oceanic''), kar pa se ne čudim, saj ga je izdelal prav njihov frontman. Močno priporočliva zadeva!

Tisti, ki berete moje recenzije verjetno že poznate mojo ljubezen do švedskega hardcora. No, Burst so trenutno najvišje na tej 'ljubezenski' lestvici. Totalno jih obožujm! Ti štirje komadi, ki jih ponuja tale mini so tako pogruntano in perfektno narejeni, da skorajda ne moreš verjeti. Gre za malce melanholičen in zatemljen hardcore s krepko dozo metala, kar na trenutke (kot večina švedskih metal/hc bendov) spominja na Breach, le da Burst svojo verzijo odigrajo še dosti bolj zanimivo in nenavadno, tako da na koncu nastane neka čisto svoja zadeva. Včasih spidirajo, drugič gredo malce počasneje in fuck, koliko sprememb, preobratov in različnih rifov nanizajo v določenem dokaj kratkem času. V komadu 'Black but Shining' imajo delček z akustično kitaro na katero nanašajo eno melodijo čez drugo, bubnar ves podivjan spidira, vokalist se dere in že je tu nek hud metal predel, itd. Perfektno! V naslednjem komadu 'Paradise regained' pokaže basist tako močne in lepe bas linije ta ti kar sapo vzame. By the way, za basom stoji isti možicel kot pri Nasum. Besedila so osebna in nosijo željo po svobodi, po lepšem/ prijaznejšem življenju, medtem ko je ovitek v večini bele barve in prikazuje nekega nesrečnika ujetega v mavcu, kar se vsekakor nanaša na besedila. Super! Te dni izide na Relapse rec. njihov novi veliki album in se mi že kar cedijo sline!