Nad njihovim prvim ''self titled'' albumom sem bil močno navdušen in si ga še vedno rad tu pa tam z veseljem vstavim v player in občudujem lopoto glasbe, tako da si lahko predstavljate kakšna so bila moja pričakovanja do prihajajočega ''The silent circus''. Ob prvih par rundah poslušanja mi je stvar bila blazno vseč in sem skorajda dobil božjastni napad ob vseh teh progresivnih vložkov, ki so jih nadrkali za tale album. Ja, že prej sem hvalil njihovo spretnost igranja sedaj pa jo lahko le še 10x bolj. Prej so bili melalcore bend, sedaj bi jih lahko opisal kot nek svojevrsten progresive death/metalcore pa čeprav so v glasbo ujeti še grind, black, rock, emo, na trenutke celo jazz elementi. V prog. metal delih je vsekakor čutiti Cynic vplive, predel iz komada ''Mordecai'', kjer postane vse lepo in nežno pa zveni nič drugače od tistih najlepših trenutkov na Opeth albumu ''Blackwater park''. Sledita dva nebeško lepa komada z akustičnimi kitarami in sladkim vokalom, takoj za njimi pa spet brutalni strah in trepet z nenehnim menjavanjem rifov, kjer se človek lahko samo čudi kako si lihko tipi zapomnijo vso to nelogično zaporedje. No ja, tega rušilnega tech. grind/deathcore nažiganja, ki ti začne it počasi na živce in večkrat povzroča glavobole je na tem albumu več kot preveč, kar nekaj pa je tudi prijemov, ki sem jih slišal že na prejšni plati. Besedila so popolnoma nekaj drugega, tokrat precej zmedena, z običajno zakritim sporočilom, če sporočilo sploh je. Ubistvu precej samosvoja svar, prav tako kot glasba. Ovitek je preprost, čeprav v svoji abstraknosti in lepih barvah, popolnoma opravi svoje delo. Ni kaj, zopet odličen izdelek, čeprav zna bit na trnutke malce težaven, emo deli pa niso tako krasni kot tisti na prejšni plati, čeprav ne zaostajajo dosti. Between the Buried and Me je bend, ki pelje metalcore v neko čisto drugačno dimenzijo and I like it!