Kako leto nazaj, ko sem odkrival meni-tuja imena na Relapse co-založbi Release Records sem naletel na tole ameriško zasedbico in bil takoj navdušen nad lepoto glasbe, ki jo trojica izžareva. V hipu sem si želel lastiti njihov album, ki je takrat šele izšel in ga ob prvi priložnosti tudi zagrabil. Fantastičen ovitek, ki ga nebi mogel spregledati, nosi znotraj čudovito glasbo, ki jo nebi mogel pozabiti. Na prvi pogled gre za leno glasbo, kjer bobnar zdolgočaseno udarja po bobenskih membranah in kitarist ves neprespan brenka tja v tri dni, a ko nastopi vokalistka s svojim žametnim petjem, začne slika dobivat svojo podobo in iz vsega mrtvila se celo prebudi nekaj samosvojega, da ne rečem zanimivega. Vse poteka z upsavalno počasnostjo, brez kakršne koli kitarske distorzije in včasih delujejo prav čidaško. Niti ne vem kako naj bi jih najprimerneje označil? Akustičen emo-rock? Mogoče. Nekateri komadi se med seboj močno razlikujejo, kot na primer ''The lone mariachi'', ki še najbolj spominja na kako mehiško narodno sceno z močno povdarjenimi basi ali pa ''Warm hands, cold heart'', ki te s ponavlajočim klavirskim zvokom popolnoma spravi ob živce. Eni komadi so odlični, drugi niti ne, ampak plata mi je vseeno precej cool. Ovitek je vse črn, razen dveh modrih ptic na prednji strani in posrebrenih naslovov komadov, ter drugih podatkov na zadnji strani, medtem ko je vinil prozoren in totalno zažiga. Besedil nažalost ni in sem kar malce jezen zaradi tega...ozirajoč se na naslove komadov zna biti vsebina kar zanimiva. Toliko o plati. Ful me zanima kako 27 izpadejo s svojimi nastopi v živo? Verjetno bolj zaspana scena...pustimo se presenetit!
p.s.: Še isti dan, ko sem zgornje zapisal sem jih šel gledat v Channal Zero...nastop niti ni bil tako zaspan, kot sem pričakoval, pač pa znimiv in popolnoma drugi svet!